Termoplastično brizganje se nanaša na postopek izdelave izdelkov, ki kot surovino uporabljajo termoplastično plastiko, z uporabo postopka brizganja.
Ponavljajoče se mehčanje in utrjevanje: Termoplasti se pri segrevanju stopijo v tekoče stanje in se po ohlajanju strdijo v fiksno obliko. Ta postopek predstavlja fizično spremembo, ki jo je mogoče večkrat ponoviti, kar olajša recikliranje in ponovno uporabo.
V tipičnih termoplastih lahko molekulska masa polimerov znaša od sto tisoč do več milijonov, dolžina makromolekulskih verig pa lahko doseže 10⁻³ mm. Te makromolekule so lahko linearne-, kot sta LLDPE in HDPE-, ali razvejane, kot je LDPE. Makromolekule se med seboj zapletejo in se razporedijo na neurejen ali relativno urejen način, da tvorijo "zgoščeno-strukturo stanja."
Ko so makromolekule razporejene popolnoma neurejeno, je material razvrščen kot amorfna termoplastika; primeri vključujejo PVC, PC in PMMA. Za te materiale je značilna dobra prosojnost, relativno nizka mehanska trdnost in visoka prožnost. Nasprotno pa so materiali, v katerih so nekatere makromolekule-ali njihovi segmenti-razporejeni v enotno, urejeno strukturo, razvrščeni kot kristalni termoplasti; primeri vključujejo LLDPE, POM in najlon. Za te materiale je značilna relativno slaba prosojnost, visoka mehanska trdnost in manjša prožnost.
Visoka učinkovitost vlivanja in primernost za množično proizvodnjo: cikel brizganja je kratek (običajno 30–60 sekund), avtomatizacija je enostavna za implementacijo, stroški proizvodnje na enoto pa so nizki.
